Vojnik - center občine

Vojniški okraj, nič bolj raznolikega. Stoletja je bil to svet na prehodu: na eni strani umirjen utrip toplic v Dobrni in spokojnost podpohorskih višavij, na drugi strani hrupne popotne ceste med severom in jugom. To je Vojnik, stoletja stičišče obrtnih in uslužnostnih dejavnosti pokrajine.
Samo visoke hoje so utrujenim popotnikom že od daleč vedno enako veselo prikimavale: tu postoj, tu počij in preprezi. Od tod naše ime: po hojah (smrekah), zelenem znamenju za postanek (grad Hohenecke, prvič omenjen 1165. leta). Spremenile so se prometnice, a ostala je tradicija dobre gostinske ponudbe. Nekoč so goste vozile kočije, danes sodobni štirikolesniki.

Ne ponašamo se s prav bogato ohranjeno arhitekturno dediščino, prevečkrat smo morali, zaradi nesreč, zidati znova. Še cerkvam ni bilo prizaneseno. Župnijska cerkev sv. Jerneja je po slovenskih merilih "novogradnja", praznovali smo njeno stoletnico, saj je že tretja na istih temeljih.
Na vzpetini nad trgom sta podružnični cerkvi: sv. Florjan, gotska cerkev iz 15. stoletja, in nad njo Marija sedem žalosti, ki se ponaša z orglami, ki so ene najstarejših v Sloveniji.
Žal tudi naša domača gosposka ni pustila pomembnejših sledov v arhitekturi. Ni mogla. Vojniški grad Hochenegg, prvič omenjen leta 1164, so podrli Celjski, novejši grad Tabor v Višnji vasi pa čaka na prenovo.

Eden od portalov je tudi bolnišnični. Za psihiatrično bolnišnico gre. No, v Vojniku smo res imeli priložnost videti, kaj se dogaja v dušah ljudi, ki jim je svet stopil v glavo in ki se niso znali upreti... Tu se je čas zaustavil za preganjavice in stres, ki jih dajeta mesto in hrup. Mi s to drugačnostjo znamo živeti...

Stare kulinarične veščine iz obpotnih gostiln niso nikoli povsem zamrle, danes so ponovno vzcvetele. Podjetni novodobni gostilničarji so se svoje obrti lotili s srcem, se je učili tudi daleč od doma, če je bilo treba, in zdaj to vedenje s pridom koristijo... dobrote iz naših gostiln so preroško dobra. In najedli se boste. kot še nikoli.

Koliko dobra volje premorejo naši ljudje! Kaže se na vsakem koraku: Vojničani radi pojejo in igrajo, radi se družijo in prav društveno življenje je v preteklosti oblikovalo podobo kraja in ljudi. Zdrav duh je iz zdravega telesa: nekoč gimnastika, danes pa tenis, squash in fitnes... Če boste še prišli vam je bilo všeč. Mi smo zato ostali.

 

Vojnik - trg

Podobna naselja se je nenehno spreminjala... Trg Vojnik (kot trg izpričan 1306. leta) je velikokrat pogorel, prav do tal pa 1839. leta. Sredina 19. stoletja pa je bila še drugače usodna za naš razvoj: izgradnja južne železnice skozi Celje in sprememba prometnih poti je v kraju povzročila tudi propadanje do tedaj cvetoče obrtne, trgovinske in gostinske dejavnosti. Tradicija danes ponovno oživlja...
Zgodovina pa nas je naučila: vojaška slava in bogastvo sta minljivi vrlini, edino, kar šteje, je človeško srce in dobrota in sožitje. In pridne roke naših ljudi.

Vojnik je tako domač. tako prijeten, raznolik in zelen. Vojniški hrib (394 m) na severu, na vzhodu pa položnejši Tomažev hrib (417 m). Zeleno, povsod zeleno. Kmetijstvo je oblikovalo značaj okoliških krajev, obrt in trgovina pa sam trg.

Vojničani imamo radi rože, rože so za lepoto doma, lep dom je kot lepa duša. V cvetličarski obrti imamo kaj pokazati, zato od nas ljudje ne odhajajo le z lepimi spomini, ampak tudi z rožami... in okrasno keramiko.